Pogosto verjamemo, da bo mir prišel takrat, ko bomo rešili težave, uredili odnose, sprejeli pravo odločitev ali končno dosegli cilj, za katerega si že dolgo prizadevamo.
Zato hitimo. Razmišljamo, primerjamo možnosti, iščemo odgovore, poskušamo predvideti vse možne scenarije in se pripraviti na vse, kar bi lahko šlo narobe.
Zgodi pa se ravno nasprotno. Dosežemo cilj, a mir ne pride. Iščemo gotovost, a se pri tem vse bolj oddaljujemo od sebe.
V takšnem stanju je težko vedeti, kaj si zares želimo. Težko začutimo, kaj je naše in kaj prihaja iz strahu, dolžnosti, pričakovanj ali starih navad. Takrat ne slišimo več svojega glasu, ampak predvsem notranji nemir.
Zato je prvi korak pogosto ravno nasproten od tistega, kar bi pričakovali.
Najprej najti nekaj več miru v sebi.
Ne popolnega miru, brez vprašanj in skrbi, ampak dovolj miru, da lahko začutimo svoje potrebe, vrednote, želje, hrepenenja in meje. Dovolj miru, da se ne ženemo več naprej samo zato, ker imamo občutek, da bi morali.
Zanimivo je, da se ravno takrat pogosto zgodi največ. Ko nehamo siliti. Ko nehamo loviti. Ko nehamo iskati rešitev za vsako ceno.
Takrat se začne odpirati prostor za nekaj novega, naša dejanja pa ne prihajajo več iz notranje stiske, temveč iz večje jasnosti, povezanosti s sabo in zaupanja.
In pogosto ugotovimo, da nismo potrebovali še več truda. Potrebovali smo več stika s sabo.
Kajti najbolj trdni koraki niso vedno tisti, ki jih naredimo najhitreje, ampak tisti, ki jih naredimo iz miru. 
